ANJA

Mala, drobna deklica s kratko postriženimi lasmi. Njen obraz je brezizrazen, le rjave oči sevajo bolečino. Od daleč je iz klopce pred blokom opazovala gručo otrok, ki so se podili po igrišču. Že nekaj časa nima energije, da bi se jim pridružila. Lačna je. Njena mama gre enkrat tedensko po liter mleka v trgovino in zvečer po cenejši kruh v pekarno. Hrano zaklene v omaro, saj je Anja pred časom prišla iz šole in pojedla dva kosa kruha. Vedela je, da bi si lahko odrezala le en majhen košček, ampak bila je tako zelo lačna.
Anja je brez očeta. Oče se je pred enim letom ponesrečil z avtomobilom. Zaletel se je v drevo. Pred tem je napisal poslovilno pismo. Izgubil je službo in tega ni povedal nikomur. Vsak dan je hodil od doma in iskal novo zaposlitev ter počasi porabil vse prihranke, ki sta jih imela z mamo. Službe ni bilo in oče se je zlomil. Bil je prepričan, da bo njegova smrt rešila mamo in Anjo pred revščino. Vendar pa so mami na zavarovalnici povedali, da ji zavarovalnine za smrt moža ne izplačajo, saj je naredil samomor.
Od smrti očeta mama ni več ista. Veliko noči prejoče, dneve pa preživi v službi, čeprav iz meseca v mesec ne ve, ali bo dobila plačo. Pogreša moža in zaradi skrbi pozablja, da tudi Anja pogreša svojega očka. Anjo skrbi, da se bo tudi mama odločila, da ne zmore več. Zato se trudi biti pridna v šoli, a je težko, če si ves čas lačen. Doma pridno pospravlja in velikokrat nabere travniške rože, da bi razveselile mamo, ko pride iz službe. Včasih ji res narišejo droben nasmeh na usta, največkrat pa se mama jezi, ker rože porabljajo vodo. Denarja za plačilo pa ni.
Zadnje čase Anja v šoli večkrat zaspi. Učiteljica je kar nekajkrat klicala mamo, da mora Anja prej v posteljo, vendar se Anja ponoči ves čas zbuja. Večkrat ponoči vstane iz postelje in gre pogledat mamo, ali še diha. Odkar je umrl oče, jo preganja misel, da bo ostala čisto, čisto sama.
Jutri ima Anja rojstni dan. Za rojstni dan si želi kosilo zase in mamico. Nič posebnega, le en topel obrok. Če pa bi lahko pojedli še košček torte, bi to bil najlepši dan po nekaj mesecih. A mama nima denarja. Z večino skromne plače in pokojnine, ki pripada Anji, mama poravna mesečni obrok kredita za stanovanje ter plača račune, za vse ostalo pa zmanjka denarja. Oh, da bi vsaj en dan bil drugačen.
Preden se je Anja usedla na klop, je na bližnjem travniku nabrala rože. Odtrgala je vejico grma z drobnimi rdečimi bunkicami. Zleknjena na klopi jih je počasi zobala. Kar naenkrat pa ji je drobno telo oblila slabost in vročina, boleti jo je začel trebuh. Hotela je vstati s klopi, pa je noge niso več držale. Z mislimi je odplavala  v čas, ko je bilo vse lepo. Očka se je vrnil domov in prinesel  s seboj veliko skledo jagod. Skupaj sta stepla smetano ter oprala jagode. Te sta potem zložila v steklene posodice, jim dodala kepico sladoleda in smetano. Vse skupaj sta okrasila z čokoladnimi mrvicami. Skupaj z mamo so se posedli za mizo in vsak od njih je povedal, kako je preživel dan. Prijeli so se za roke in očka ji je obljubil, da bo poskrbel zanjo. Čutila je očkovo toplino ob sebi, v daljavi pa so odmevale sirene rešilca. Bile so vse bliže in bliže ter motile srečo, ki jo je ponovno občutila.

BLAŽ

Končno je prišel čas brezskrbnih počitnic. Kot vsako leto jih Blaž preživlja pri dedku Tonetu. Njegov dedek ima majhno kmetijo, kjer mu družbo dela konj Tornado. Blaž lahko vsako jutro na njem odjaha po sveže žemljice in občasno tudi po večjih nakupih. Kmetija dedka Toneta stoji namreč na samotni jasi daleč stran od vasi. Dedek je vedno vesel njegovega obiska, saj mu Blaž pomaga pri opravilih, ki so zanj z leti postali prenaporni. Letos sta se dogovorila, da bo Blaž pomagal prebarvati leseno ograjo, ki se razteza okoli kmetije.
Blaž je tokrat prvič odšel na počitnice sam z vlakom. Na to je strašansko ponosen, saj se zaveda, da ga starša nimata več za malega otročička. Do glavne železniške postaje v Ljubljani ga je pospremil oče, no ja, pa kupil mu je karto in ga peljal na pravi peron, ampak za vse ostalo je poskrbel Blaž.

Še nikoli se mu ni zdel vlak tako lep in udoben. Bil je rdečo-rumeno-belo-oranžne barve, z dolgimi črtami ob strani. Blaž je sedel v prvem vagonu ob oknu na oblazinjenih sedežih in komaj čakal na odhod. Očetu je skozi napol odprto okno premikajočega se vlaka pomahal v slovo in si popravil pramen las, ki mu je padel na čelo. Oblečen v nove kavbojke s posebno zaponko ob strani, modro majico in športne čevlje se je zleknil nazaj na sedež in opazoval bežečo pokrajino. Razen sprevodnika, ki je prišel pregledat karte, je bil prvi vagon skoraj popolnoma prazen. Le na enem od sedežev je sedela starejša gospa, ki je zavzeto brala knjigo. Kakšna škoda, je prešinilo Blaža. Pa tako udobno se je peljati z vlakom. Vožnja je hitro minila in že se je vlak ustavil na končni postaji. Blaž se je s potovalko v roki in nahrbtnikom na rami odpravil proti izhodu. Na postaji ga je čakal dedek z gospodom Slavkom. Prisrčno so se objeli in pohiteli proti Slavkovem avtu. Bil je vesel, da mu ne bo treba pešačiti. Želel si je čim hitreje priti na kmetijo in obiskati Tornada. V njegovi sobi ga je čakala lepo pogrnjena postelja in skrinja, v kateri  hrani svoje zaklade. Dedek spoštuje njegovo zasebnost in mu nikoli ne stika po leseni skrinji. Prav zato mu je Blaž še posebej hvaležen.

Blaž se je preoblekel v kratke hlače in odšel na ogled kmetije. Najprej v ogrado do Tornada, za katerega je od doma prinesel cel kup sladkorčkov, potem pa do vseh ostalih živali, ki so se potikale povsod okoli kmetije. Tukaj se počuti tako drugače kot v Ljubljani. Kamorkoli pogledaš, te obkrožajo gozdovi, ob kmetiji teče potoček, zjutraj se na jasi pasejo srne in jeleni, vsake toliko pa pridejo v bližino kmetije zajci in lisice. Blaž jih običajno opazuje iz hišice na drevesu, ki mu jo je pred leti postavil dedek. Čeprav hišica ni več tako prostorna, saj je v teh nekaj letih Blaž zrasel za kar nekaj centimetrov, je še vedno samo njegova. V Ljubljani živi s starši v garsonjeri. Preuredili so jo tako, da ima Blaž posteljo pod stropom, strop pa je polepljen z bleščečimi zvezdami. Sicer mu je njegov kotiček všeč, vendar se svobodno počuti šele na kmetiji.
Po ogledu je Blaž poiskal dedka. Ni ga bilo v hiši, zato se je odpravil proti hlevu. Ta že nekaj let služi samo za hrambo kmečkih pripomočkov. Odprl je visoka vrata in zaslišal tiho mijavkanje. Pogledal je po vseh kotih in nato ugotovil, da glasovi prihajajo izpod kopice sena, ki je bila naložena v levem kotu. Zakopal se je v kup in po nekajminutnem odmetavanju sena zagledal dvoje prestrašenih oči, ki so ga nemirno opazovale. Na tleh se je stiskala drobna muca in globoko vdihovala zrak. Blaž jo je previdno pobožal. Mucka se je plaho ovila okrog Blaževih nog, kot da bi se mu hotela zahvaliti za rešitev. Nežno jo je dvignil v naročje in odnesel v hišo. Mucka je vendar lačna. V posodico ji je natočil mleko in sklenil počakat na dedka. Upal je, da mu bo dovolil, da ostane mucka pri njem. To bo njegov čisto prvi hišni ljubljenček.

LUCIJA

Šolski zvonec je naznanil konec pouka. Vsi otroci so hiteli pospravljati knjige in peresnice, le Luciji se ni mudilo. Počasi je pospravila šolske potrebščine v torbo in se preobula v natikače. Prijateljice so jo že čakale pred šolskimi vrati. Klepetale so, zato je vožnja z avtobusom do doma hitro minila.  Na avtobusni postaji so se poslovile in odšle vsaka na svoj konec. Lucija je že na začetku svoje ulice prestrašeno oprezala za očetom. Ni ga še bilo doma, saj so bila vrata hiše zaprta.
Ta teden ima oče spet turnejo. Tako rečejo doma, saj to pomeni, da se na poti domov ustavi v vsaki gostilni in baru, kjer mu postrežejo z alkoholom. Domov običajno pride pijan in Lucija se ga takrat zelo boji. Njen oče je alkoholik, čeprav sam to zanika.
Odklenila je vrata hiše in smuknila v notranjost. Na odeji jo je čakal kuža Fifi in veselo mahal z repom. Lucija je odložila šolsko torbo ter odhitela v kuhinjo. Pogrela je zelenjavno juho, ki jo je prejšnji dan pripravila mama in spekla palačinke. Takrat pa je na dvorišču zaslišala ropot. Srce ji je začelo močno biti, grlo se ji je izsušilo, roke pa so postale potne. Domov je prišel oče.
Slišala je šumenje ključev, nato so se vrata s treskom zaprla. Lucijo je popadla panika. Začela se je tresti. Hitro je izklopila štedilnik, stekla po stopnicah navzgor in se skrila pod posteljo v sobi za goste. Vedela je, da je oče tam ne bo iskal. In res, ob godrnjanju, preklinjanju in opotekanju po stopnicah je oče odšel najprej v kopalnico, nato je pregledal vse sobe v spodnjem nadstropju ter besen odšel v kuhinjo. Še vedno je glasno preklinjal. Iz kuhinje se je zaslišal žvenket kozarcev, ki so leteli po tleh. Mama bo  morala že spet kupiti nove, je pomislila Lucija.
Sklenila je, da bo v sobi za goste počakala, dokler očeta ne premaga spanec. Takrat pa je zaslišala praskanje po vratih. Splazila se je izpod postelje, odprla vrata in objela Fifija. Fifi se je stisnil k njej in ji polizal solze, ki so ji polzele po obrazu. Tokrat Lucija ni bila prav nič huda nanj, čeprav tega drugače ne mara.
V kuhinji pa je končno zavladala tišina. Oče je zaspal. Lucija je s Fifijem v naročju po prstih odšla v spodnje nadstropje. V kuhinji je odstavila s štedilnika juho, ki se je že pošteno prismodila in odprla okno. Nato je pobrala razbito steklovino. Palačink ni bilo več, Lucija pa tudi ni čutila lakote. Vzela je povodec in se s Fifijem odpravila na sprehod daleč stran od doma. V tišino in mir bližnjega gozda.

TINKA, JON IN JAN

Jutro. Kapljice jutranje rose se svetijo skozi napol odstrto okno. Sonce počasi kuka izza skednja in pozdravlja dva mala polžka, ki z neverjetno hitrostjo drvita proti gozdu. Gozd je poln skrivnosti in tako drugačen od Jonovega domačega kraja.

Vsake toliko Jon pomisli na svojo sobo, muca Fibija in soseda Kosa in Kima, ki sta ga vsako jutro vrgla iz postelje. V šatulji, ki jo je vzel s seboj na pot, se skriva slika njegovih dveh najboljših prijateljev. Le kdaj bodo znova skupaj?

Saj je srečen. Tu se igra s Tinko in Janom. Jan je fantič njegovih let z bujnimi kodri kostanjeve barve in sinje modrih oči. Vendar sploh nima domišljije za igranje. Obvlada sicer vse najnovejše računalniške igre, v naravi pa se ne znajde najbolje. Jan živi v mestu, vsako leto med šolskimi počitnicami pa pride k teti na obisk.

Tinka je Janova sestrična. Leto dni je mlajša od njega. Živi na vasi in pozna vsak skriti kotiček v bližnjem gozdu. Jonu je všeč, ker je drobna, mila in zelo pametna. Sicer tega ne bo povedal na glas, vendar jo Jon občuduje.

Na dvorišču zaropota. Jon hitro obleče hlače in oddrvi po stopnicah navzdol. Še preden mu Mara uspe zaželeti dobro jutro, ga že ni več. Prišel je pismonoša s šopom pisem in reklam. A nič za Jona. O, le zakaj babica Mara nima računalnika in interneta?

Jon je v Sloveniji prvič. Njegova mamica je hči Mare, ki pa zaradi jeze, ker se je njegova mamica poročila z Egipčanom, ni želela nikoli več spregovoriti z njo. Šele sedaj, po 13-ih letih, se je omehčala. Razloga pa ni povedala. Tako je Jon lahko tudi prvič prišel na obisk v Slovenijo.

Babica Mara ni prav nič podobna babicam iz filmov. Prepotovala je že skoraj ves svet. Dve leti je živela v Parizu, kjer je stanovala nad malo knjigarno in obiskovala tečaje risanja in slikanja. Slikala je s slavnimi slikarji in se družila z umetniki z vsega sveta. Zadnjih nekaj let je preživela v Tibetu, kjer se je umirila, kot pravi sama. To je verjetno tudi razlog, da je sprejela poroko hčere s tujcem.

Jon se privleče nazaj v predsobo. Žalostno se usede na tla in na glas zavzdihne. Potem pa ga prešine super ideja. Z Janom in Tinko bi lahko odšli na bližnji hrib. Tiho se odplazi v kuhinjo, vzame zavitek piškotov, skodelice in bezgov sok, ki se mu zdi najboljši sok na svetu. Vse skupaj stlači v mali nahrbtnik, napiše kratko obvestilo Mari in oddrvi na dvorišče.

Tam ni nikogar. Hitro jo ucvre za hišo in po travniku navzdol do sosedovega vrta. Z Jonom in Tinko so prestavili velik sod za zbiranje deževnice prav ob sosedovo mejo, da lahko Jon po bližnjici pride do hiše Tinkinih staršev. Ta bližnjica ima kar nekaj ovir. Teči mora po sosedovem travniku, ob sosedovi hiši, paziti, da ne sreča psa Flipa ter soseda Tončka in že pride do Tinke.

Sosed Tonček je namreč vaški posebnež, ki se ne pogovarja z nikomur v vasi. Vsak dan hodi s svojim psom po gozdu in se pogovarja z drevesi. Vaščanom se zdi čuden in vsi se ga izogibajo.

Pri Tinki na dvorišču je vse tiho. Le kje sta, ali še spita? »Tinka, Jan!«, zavpije Jon skozi napol odprto okno in počaka. Zdi se mu, da čaka celo večnost. Potem pa, končno, odpiranje okna. Jan zaspano pomežikne v sonce. Zunaj sta Jon in Tinka. Prijatelja se pogovarjata, pri čemer Tinka zavzeto kima. Le kaj se dogaja? Hitro si natakne hlače in sveže nogavice, povoha in obleče majico ter skoči skozi okno prav v pohodne čevlje, ki jih je pustil tam za vsak slučaj.

»Končno«, se zadere Jon. »Saj je že skoraj kosilo.«  Jon pogleda na zapestno uro. Šele pol devetih zjutraj je, čas za zajtrk. Zajtrk, saj res. V želodcu mu glasno zakruli. V ustih ima čuden okus in kosmate zobe. Iz sklede na okenski polici si vzame pest jagod in jih zoba med hojo za prijateljema. Nima pojma, kam gredo.

Tinka hodi hitro, kar sicer ni nič nenavadnega. Danes želi čim prej priti do gozda, kjer je nihče od domačih ne more videti. K njim bo danes prišla socialna delavka, ki se želi z njo pogovoriti o njenem odhodu k očetu. Tja pa Tinka noče.

Tinkin oče je pred leti odšel v Nemčijo z željo po boljšem zaslužku. Tinka je bila takrat še majhna in se ga pravzaprav ni spominjala. Po nekaj letih naj bi se mu pridružili še Tinka in mama, vendar pa je oče v Nemčiji spoznal žensko, s katero se je kasneje tudi poročil. Dobil je sina in na Tinko pozabil. Nikoli ji ni pisal, poslal kake malenkosti ali jo poklical. Zanj do nekaj mesecev nazaj ni obstajala. Potem pa je prišlo pismo. V njem je razložil, da sta ga žena in sin zapustila in da si želi spoznati Tinko.

Dogovorjeni so bili na železniški postaji v Ljubljani. Z zanimanjem in tesnobo je pogledovala proti peronu, kjer se bo ustavil vlak iz Münchna. Takoj ga je spoznala. Bil je prav tak kot njen dedek, ki je bil njenih obiskov vedno vesel. Le ena stvar jo je zadržala, da bi mu skočila v objem. To je bil njegov mrk, jezen pogled. Le zakaj naju z mamo tako grdo gleda, si je mislila. Ko je prišel bliže, je prvič spregovorila s svojim očetom. Ni jo objel, ni ji povedal, da je je vesel, ampak je le hladno komentiral, da si ni predstavljal, da je tako suha in bleda. Odšli so v najbližjo slaščičarno, pojedli tortico in se kislo nasmihali drug drugemu. To je bilo vse. Poslovil se je in obljubil, da se ponovno vidita. Potem je prišlo pismo, prvo in nato še eno. Z željo in potem z grožnjo, da jo bo odpeljal. Mama že vse čas na skrivaj joka, Tinka pa je bolj kot kdajkoli odločena, da k očetu ne gre. To ni njen očka, o katerem je ves čas sanjala, to je tujec, ki ga ne želi ob sebi.

Tinka je pregnala slabe misli in pohitela za fantoma. Kar naenkrat sta bila pred njo. Tekla sta po gozdni poti tako hitro, da ju je komaj videla. Ozrla se je navzgor in videla, da so že skoraj na vrhu hriba. Še malo in imeli bodo razgled nad celo dolino, najlepši razgled na celem svetu.

Vrh. Na klopco je spominjalo nekaj količkov, ki so ležali vsevprek, drugače pa ni bilo na vrhu čisto ničesar. Le tišina, čaroben razgled na dolino in prijatelji. Tinka se je ulegla poleg Jana in Jona in začela jokati. Ni hotela pokazati žalosti, vendar so bila čustva premočna. Prijatelja sta jo začudeno gledala in nič jima ni bilo jasno. Kaj se dogaja?

Tinka se je usedla in stisnila noge k sebi. Začela je govoriti. Najprej tiho, nato pa vedno glasneje. »Ne grem k očetu v Nemčijo, ne, ne grem, saj ga sploh ne poznam.« Jon jo je želel potolažiti, pa ni našel pravih besed. A ni njen oče Filip? Kaj pa sedaj to pomeni?

Janu pa je bilo kar naenkrat vse kristalno jasno. Zakaj je stric Filip tako drugačnega videza kot Tinka, zakaj so v zadnjem mesecu odrasli šepetali in obmolknili, ko je prišel zraven. Zakaj je bila Tinkina mama tako žalostna. Nekje v njegovi podzavesti se mu je prikazala slika Tinkinega očeta.

V tistem hipu je Jon poskočil, kot bi ga pičila kača. Iz nahrbtnika je povlekel mali kompas in zakorakal točno proti prepovedanemu gozdu. »Pojdita za mano«, jima je zavpil. Tinka in Jan sta počasi vstala, slediti pa mu nista upala.

Jon se je obrnil in videl, da je sam. »Če bomo trije, se nam nič ne more zgoditi«, je dejal in počakal na prijatelja. Najprej so se spuščali navzdol po strmem terenu, polnem velikih dreves in robidnic, ki so se zatikale v hlače. Potem je pot postala položna, vendar tako vijugasta in porasla, da pravzaprav niso videli, po čem hodijo. Drevje je postalo še višje in mogočnejše, v gozdu pa je bilo temno, zato so se pognali v dir. Tinki je srce tako razbijalo, da se ji je zdelo, da bo na plan privabilo vse gozdne zverine.

Ustavili so se pod veliko smreko. Jon je odprl dlan, v kateri je imel kompas. Pogledal je nanj in se obrnil proti severu. Tja gremo, tam nas nihče ne bo iskal. Nežno je prijel Tinko za roko in jo potegnil za sabo. Jan jima je tiho sledil. Tinki se je srce umirilo, Jon pa je v trebuhu začutil čuden ščemeč občutek in kar naenkrat je bil poln poguma.

Po nekajurni hoji so se ustavili na čarobni jasi sredi gozda. Niso točno vedeli, kje so, le želodci so jih spomnili, da je verjetno čas za kosilo. Posedli so na tla, Jon pa je iz nahrbtnika privlekel piškote in sok. Prišel je čas odločitve, kako naprej.

Takrat pa je Jan v mogočnem deblu nedaleč proč zagledal odprtino, ki je delovala kot vhod v deblo. »Kaj pa, če tam prespimo?« je spontano vprašal. Tinka je zajecljala in široko odprla usta. Ni točno vedela, kaj naj reče.

Gozd je poznala, čeprav v ta del nikoli ni hodila. Le kaj bo rekla mama, jo je zaskrbelo.

Odšli so do drevesa in se splazili skozi majhno odprtino v notranjost. Tam pa jih je pričakalo presenečenje. Sredi debla se je skrivala mala sobica. Na eni strani je bila iz debla narejena klop, ostalo pa je še malo prostora za malo mizico. Deblo je bilo naluknjano, tako da je v notranjost prodirala svetloba in prijetno razsvetljevala prostor. Če se malo stisnejo, bodo prav lahko prenočili. Stisnili so se skupaj in kar naenkrat so postali zelo utrujeni.

Noč. Jon ni mogel verjeti svojim očem. Poiskal je svoj nahrbtnik in pri tem zbudil prijatelja. Jan in Tinka sta bila zmedena. Kje sta, kaj se dogaja? Jon je prižgal svetilko in počasi so se spomnili, kje so. V tistem trenutku pa jih je docela predramil pasji lajež.

Skozi odprtino je pogledal znan obraz sosedovega Tončka. Prijatelji so se prijeli za roke. Le kaj jim bo naredil… Tonček pa je, na presenečenje vseh treh, zavpil od strahu. Prav tako se jih je ustrašil kot oni njega.

V drevesnem deblu je bilo komaj kaj prostora še zanj. Vendar je nekako prišel v notranjost. Odložil je palico, s katero si je pomagal pri hoji in pogledal fanta in Tinko. Po nekaj minutah mučne tišine je prav potihoma spregovoril. »Kaj mislite, da vaših staršev in babice nič ne skrbi? Cel popoldan in večer so  vas iskali. Le kaj se vam je zgodilo, ljubi otroci, da ste se skrili tako daleč?«, je vprašal Tonček.

Vsi so bili presenečeni. Tonček govori?

Tinka se je opogumila. Povedala je, da ne želi k očetu in da je vesela, da ima prijatelja, ki ji stojita ob strani.

Tonček jo je pozorno poslušal. Prijateljstvo je zelo pomembno, čuvati ga moraš kot največji zaklad. Potrebno pa ga je negovati, drugače uveni kot roža, ki se je ne zaliva. On je naredil napako in počasi izgubil stik z vsemi prijatelji. Najprej se je nehal pogovarjati s prijatelji, nato z znanci, kasneje še s sosedi. Kar naenkrat je bil sam, sam z drevesi.

Tonček je otrokom predlagal, da se skupaj vrnejo v dolino. Čeprav na videz oklevajoče, so se z veseljem odpravili proti domu. O posledicah svoje nepremišljenosti  in skrbi staršev in babice niso prav nič razmišljali. Želeli so si le domov v tople postelje.

KOLESAR TIM

Timi je bil droben devetletni fantič, ki ni rad hodil v šolo. Pa ne zaradi učenja in učiteljev, ampak zaradi svojih sošolcev. Ti so se smejali njegovim prekratkim hlačam in rdečemu puloverju, ki ga je nosil prav vsak dan. Pulover je bil res že malo raztrgan na vseh koncih, a še vedno je dišal po mami.

Timi se je rad spominjal svoje mame. Klical jo je Maa in očka se je ob tem vedno smejal. Sedaj se očka ne smeje več. Ko pride iz službe, samo sedi in zre predse. Tima nikoli ne vpraša, kako je v šoli, s kom se igra in kako kaj domača naloga. To je vedno zanimalo mamo.

V šoli mu prav tako ni lepo. Sosedov Miha je glavni v razredu. Njegov očka ima velik avto in z njim vsako jutro pripelje Miha v šolo. Tim pa se pripelje s svojim kolesom. Kolo je dobil od svojega bratranca in res ni nov, je pa čisto njegov. Miha se mu zaradi kolesa ves čas posmehuje. Nagaja mu in če se le da, ga brca in cuka za lase. Miha ima najnovejše kolo v vasi, sveti se in pravi, da mu je oče kupil najdražje kolo na svetu.

Kadar je Tim žalosten, se s kolesom povzpne na bližnji hrib. Takrat ni več mali in drobni fant, ampak je pravi veliki kolesar. Na glavo si povezne svojo rdečo čelado in premaguje samega sebe. Hitro vrti pedala in se v mislih odpelje daleč proč. Že nekaj dni je odločen, da se bo udeležil šolskega kolesarskega tekmovanja, ki ga bodo priredili ob njihovi šoli. Kako naj prepriča očeta, da mu bo podpisal dovoljenje za tekmo, pa še ne ve.

Dan pred tekmo. Pokali so razstavljeni v šolski avli. Miha se hvali sošolcem, da mu je oče že pripravil polico za zlat pokal, ki ga bo odnesel domov.

Zlat pokal je največji in najlepši in Timu se šolska avla še nikoli ni zdela tako lepa.
Na kolesarsko tekmovanje so se prijavili vsi kolesarji iz vseh osnovnih šol, zato bo tekma res napeta. Tim je s tresočo roko dal list očetu, da ga podpiše. Oče je, kot vedno, le odsotno preletel napisano in podpisal. Brez vprašanja. Timu se je odvalil kamen od srca.

Dan tekmovanja. Tim ostane zjutraj zelo zgodaj, si pripravi hrano športnikov – makarone. Obleče svoje stare kolesarske hlače, rdeč pulover pa zamenja rdeča kolesarska majica.  Umije si zobe, si povezne čelado, se usede na kolo in …. odhiti na šolsko dvorišče.

Tam je že Miha in ostali sošolci. Miha pomiga z glavo proti Timu in vsi se glasno zasmejejo. To Tima danes sploh ne moti. Ve namreč, da bo čez nekaj minut tekma, na katero komaj čaka. Učitelj mu prinese številko, ki si jo namesti na kolo. Kolo se danes še posebej sveti, številka 133 pa mu pove, da bo tekmoval iz čisto zadnje vrste. Pogleda proti Mihu. Miha bahavo kaže številko 1. Začel bo iz prve vrste.

Začetek. Eden od sodnikov začne na start klicati prijavljene. Proga je napeljana v hrib, ki je Timu tako poznan. Tim se pripravi in ob pisku sodnikove piščalke odbrzi po progi. Že takoj začne prehitevati sotekmovalce in kmalu pride pod hrib. Sedaj kolesari za petimi fanti, med katerimi je tudi Miha. Začne se vzpon, vožnja po gozdu in koreninah. Kmalu ostane na progi sam, vsi ostali so daleč za njim. Pride na vrh, se odpelje mimo velikanskega hrasta in po poti navzdol. Pride na ravnino in zasliši pssss. Povozil je trn in spustila mu je guma. Tima je groza. Vsega je konec. Mimo se pripelje Miha in se smeje. Smeje se tako na glas, da Tima zaboli prav vse telo. Takrat pa zasliši poznan glas.

Tim, teci! Ozre se in vidi očeta. Oče na tekmi! Tim pograbi kolo in s kolesom ob strani teče tako hitro kot zmore. Prehiti Miho in Miha jezno zapelje v Timovo kolo. Tim in kolo padeta po tleh. Ne boš me prehitel, jezno zabrusi Miha. Samo jaz sem lahko prvi. Odpelje se naprej, a Tim se pobere in prvi prečka ciljno črto. Pogleda proti Mihu in ta mu pokaže jezik. Takrat pa k Mihu pristopi sodnik in ga okrega. Zaradi nešportnega vedenja je izločen iz tekme.

Tim postane junak. Ne samo zato, ker je zmagal na tekmi, ampak tudi zato, ker se je pokazal kot pravi športnik. Kljub počeni gumi je tekel do cilja in postal zmagovalec. Mihu pa ni zameril. Videl je, kako ga je Mihov oče zlasal, ker ni zmagal. Prav zasmili se mu je. Rajši ima staro kolo in prijaznega očeta, je ugotovil.

Vesel je bil pokala in vseh pohval, ki jih je prejel. Najbolj pa je bil vesel očeta, ki ga je čakal ob stopničkah in vsem ponosno razlagal, da je zmagal njegov sin.

Tim je prišel do njega, oče ga je objel in se razjokal. Odšla sta na sladoled in še dolge ure potem kovala načrte za skupne kolesarske izlete.