TINKA, JON IN JAN

Jutro. Kapljice jutranje rose se svetijo skozi napol odstrto okno. Sonce počasi kuka izza skednja in pozdravlja dva mala polžka, ki z neverjetno hitrostjo drvita proti gozdu. Gozd je poln skrivnosti in tako drugačen od Jonovega domačega kraja.

Vsake toliko Jon pomisli na svojo sobo, muca Fibija in soseda Kosa in Kima, ki sta ga vsako jutro vrgla iz postelje. V šatulji, ki jo je vzel s seboj na pot, se skriva slika njegovih dveh najboljših prijateljev. Le kdaj bodo znova skupaj?

Saj je srečen. Tu se igra s Tinko in Janom. Jan je fantič njegovih let z bujnimi kodri kostanjeve barve in sinje modrih oči. Vendar sploh nima domišljije za igranje. Obvlada sicer vse najnovejše računalniške igre, v naravi pa se ne znajde najbolje. Jan živi v mestu, vsako leto med šolskimi počitnicami pa pride k teti na obisk.

Tinka je Janova sestrična. Leto dni je mlajša od njega. Živi na vasi in pozna vsak skriti kotiček v bližnjem gozdu. Jonu je všeč, ker je drobna, mila in zelo pametna. Sicer tega ne bo povedal na glas, vendar jo Jon občuduje.

Na dvorišču zaropota. Jon hitro obleče hlače in oddrvi po stopnicah navzdol. Še preden mu Mara uspe zaželeti dobro jutro, ga že ni več. Prišel je pismonoša s šopom pisem in reklam. A nič za Jona. O, le zakaj babica Mara nima računalnika in interneta?

Jon je v Sloveniji prvič. Njegova mamica je hči Mare, ki pa zaradi jeze, ker se je njegova mamica poročila z Egipčanom, ni želela nikoli več spregovoriti z njo. Šele sedaj, po 13-ih letih, se je omehčala. Razloga pa ni povedala. Tako je Jon lahko tudi prvič prišel na obisk v Slovenijo.

Babica Mara ni prav nič podobna babicam iz filmov. Prepotovala je že skoraj ves svet. Dve leti je živela v Parizu, kjer je stanovala nad malo knjigarno in obiskovala tečaje risanja in slikanja. Slikala je s slavnimi slikarji in se družila z umetniki z vsega sveta. Zadnjih nekaj let je preživela v Tibetu, kjer se je umirila, kot pravi sama. To je verjetno tudi razlog, da je sprejela poroko hčere s tujcem.

Jon se privleče nazaj v predsobo. Žalostno se usede na tla in na glas zavzdihne. Potem pa ga prešine super ideja. Z Janom in Tinko bi lahko odšli na bližnji hrib. Tiho se odplazi v kuhinjo, vzame zavitek piškotov, skodelice in bezgov sok, ki se mu zdi najboljši sok na svetu. Vse skupaj stlači v mali nahrbtnik, napiše kratko obvestilo Mari in oddrvi na dvorišče.

Tam ni nikogar. Hitro jo ucvre za hišo in po travniku navzdol do sosedovega vrta. Z Jonom in Tinko so prestavili velik sod za zbiranje deževnice prav ob sosedovo mejo, da lahko Jon po bližnjici pride do hiše Tinkinih staršev. Ta bližnjica ima kar nekaj ovir. Teči mora po sosedovem travniku, ob sosedovi hiši, paziti, da ne sreča psa Flipa ter soseda Tončka in že pride do Tinke.

Sosed Tonček je namreč vaški posebnež, ki se ne pogovarja z nikomur v vasi. Vsak dan hodi s svojim psom po gozdu in se pogovarja z drevesi. Vaščanom se zdi čuden in vsi se ga izogibajo.

Pri Tinki na dvorišču je vse tiho. Le kje sta, ali še spita? »Tinka, Jan!«, zavpije Jon skozi napol odprto okno in počaka. Zdi se mu, da čaka celo večnost. Potem pa, končno, odpiranje okna. Jan zaspano pomežikne v sonce. Zunaj sta Jon in Tinka. Prijatelja se pogovarjata, pri čemer Tinka zavzeto kima. Le kaj se dogaja? Hitro si natakne hlače in sveže nogavice, povoha in obleče majico ter skoči skozi okno prav v pohodne čevlje, ki jih je pustil tam za vsak slučaj.

»Končno«, se zadere Jon. »Saj je že skoraj kosilo.«  Jon pogleda na zapestno uro. Šele pol devetih zjutraj je, čas za zajtrk. Zajtrk, saj res. V želodcu mu glasno zakruli. V ustih ima čuden okus in kosmate zobe. Iz sklede na okenski polici si vzame pest jagod in jih zoba med hojo za prijateljema. Nima pojma, kam gredo.

Tinka hodi hitro, kar sicer ni nič nenavadnega. Danes želi čim prej priti do gozda, kjer je nihče od domačih ne more videti. K njim bo danes prišla socialna delavka, ki se želi z njo pogovoriti o njenem odhodu k očetu. Tja pa Tinka noče.

Tinkin oče je pred leti odšel v Nemčijo z željo po boljšem zaslužku. Tinka je bila takrat še majhna in se ga pravzaprav ni spominjala. Po nekaj letih naj bi se mu pridružili še Tinka in mama, vendar pa je oče v Nemčiji spoznal žensko, s katero se je kasneje tudi poročil. Dobil je sina in na Tinko pozabil. Nikoli ji ni pisal, poslal kake malenkosti ali jo poklical. Zanj do nekaj mesecev nazaj ni obstajala. Potem pa je prišlo pismo. V njem je razložil, da sta ga žena in sin zapustila in da si želi spoznati Tinko.

Dogovorjeni so bili na železniški postaji v Ljubljani. Z zanimanjem in tesnobo je pogledovala proti peronu, kjer se bo ustavil vlak iz Münchna. Takoj ga je spoznala. Bil je prav tak kot njen dedek, ki je bil njenih obiskov vedno vesel. Le ena stvar jo je zadržala, da bi mu skočila v objem. To je bil njegov mrk, jezen pogled. Le zakaj naju z mamo tako grdo gleda, si je mislila. Ko je prišel bliže, je prvič spregovorila s svojim očetom. Ni jo objel, ni ji povedal, da je je vesel, ampak je le hladno komentiral, da si ni predstavljal, da je tako suha in bleda. Odšli so v najbližjo slaščičarno, pojedli tortico in se kislo nasmihali drug drugemu. To je bilo vse. Poslovil se je in obljubil, da se ponovno vidita. Potem je prišlo pismo, prvo in nato še eno. Z željo in potem z grožnjo, da jo bo odpeljal. Mama že vse čas na skrivaj joka, Tinka pa je bolj kot kdajkoli odločena, da k očetu ne gre. To ni njen očka, o katerem je ves čas sanjala, to je tujec, ki ga ne želi ob sebi.

Tinka je pregnala slabe misli in pohitela za fantoma. Kar naenkrat sta bila pred njo. Tekla sta po gozdni poti tako hitro, da ju je komaj videla. Ozrla se je navzgor in videla, da so že skoraj na vrhu hriba. Še malo in imeli bodo razgled nad celo dolino, najlepši razgled na celem svetu.

Vrh. Na klopco je spominjalo nekaj količkov, ki so ležali vsevprek, drugače pa ni bilo na vrhu čisto ničesar. Le tišina, čaroben razgled na dolino in prijatelji. Tinka se je ulegla poleg Jana in Jona in začela jokati. Ni hotela pokazati žalosti, vendar so bila čustva premočna. Prijatelja sta jo začudeno gledala in nič jima ni bilo jasno. Kaj se dogaja?

Tinka se je usedla in stisnila noge k sebi. Začela je govoriti. Najprej tiho, nato pa vedno glasneje. »Ne grem k očetu v Nemčijo, ne, ne grem, saj ga sploh ne poznam.« Jon jo je želel potolažiti, pa ni našel pravih besed. A ni njen oče Filip? Kaj pa sedaj to pomeni?

Janu pa je bilo kar naenkrat vse kristalno jasno. Zakaj je stric Filip tako drugačnega videza kot Tinka, zakaj so v zadnjem mesecu odrasli šepetali in obmolknili, ko je prišel zraven. Zakaj je bila Tinkina mama tako žalostna. Nekje v njegovi podzavesti se mu je prikazala slika Tinkinega očeta.

V tistem hipu je Jon poskočil, kot bi ga pičila kača. Iz nahrbtnika je povlekel mali kompas in zakorakal točno proti prepovedanemu gozdu. »Pojdita za mano«, jima je zavpil. Tinka in Jan sta počasi vstala, slediti pa mu nista upala.

Jon se je obrnil in videl, da je sam. »Če bomo trije, se nam nič ne more zgoditi«, je dejal in počakal na prijatelja. Najprej so se spuščali navzdol po strmem terenu, polnem velikih dreves in robidnic, ki so se zatikale v hlače. Potem je pot postala položna, vendar tako vijugasta in porasla, da pravzaprav niso videli, po čem hodijo. Drevje je postalo še višje in mogočnejše, v gozdu pa je bilo temno, zato so se pognali v dir. Tinki je srce tako razbijalo, da se ji je zdelo, da bo na plan privabilo vse gozdne zverine.

Ustavili so se pod veliko smreko. Jon je odprl dlan, v kateri je imel kompas. Pogledal je nanj in se obrnil proti severu. Tja gremo, tam nas nihče ne bo iskal. Nežno je prijel Tinko za roko in jo potegnil za sabo. Jan jima je tiho sledil. Tinki se je srce umirilo, Jon pa je v trebuhu začutil čuden ščemeč občutek in kar naenkrat je bil poln poguma.

Po nekajurni hoji so se ustavili na čarobni jasi sredi gozda. Niso točno vedeli, kje so, le želodci so jih spomnili, da je verjetno čas za kosilo. Posedli so na tla, Jon pa je iz nahrbtnika privlekel piškote in sok. Prišel je čas odločitve, kako naprej.

Takrat pa je Jan v mogočnem deblu nedaleč proč zagledal odprtino, ki je delovala kot vhod v deblo. »Kaj pa, če tam prespimo?« je spontano vprašal. Tinka je zajecljala in široko odprla usta. Ni točno vedela, kaj naj reče.

Gozd je poznala, čeprav v ta del nikoli ni hodila. Le kaj bo rekla mama, jo je zaskrbelo.

Odšli so do drevesa in se splazili skozi majhno odprtino v notranjost. Tam pa jih je pričakalo presenečenje. Sredi debla se je skrivala mala sobica. Na eni strani je bila iz debla narejena klop, ostalo pa je še malo prostora za malo mizico. Deblo je bilo naluknjano, tako da je v notranjost prodirala svetloba in prijetno razsvetljevala prostor. Če se malo stisnejo, bodo prav lahko prenočili. Stisnili so se skupaj in kar naenkrat so postali zelo utrujeni.

Noč. Jon ni mogel verjeti svojim očem. Poiskal je svoj nahrbtnik in pri tem zbudil prijatelja. Jan in Tinka sta bila zmedena. Kje sta, kaj se dogaja? Jon je prižgal svetilko in počasi so se spomnili, kje so. V tistem trenutku pa jih je docela predramil pasji lajež.

Skozi odprtino je pogledal znan obraz sosedovega Tončka. Prijatelji so se prijeli za roke. Le kaj jim bo naredil… Tonček pa je, na presenečenje vseh treh, zavpil od strahu. Prav tako se jih je ustrašil kot oni njega.

V drevesnem deblu je bilo komaj kaj prostora še zanj. Vendar je nekako prišel v notranjost. Odložil je palico, s katero si je pomagal pri hoji in pogledal fanta in Tinko. Po nekaj minutah mučne tišine je prav potihoma spregovoril. »Kaj mislite, da vaših staršev in babice nič ne skrbi? Cel popoldan in večer so  vas iskali. Le kaj se vam je zgodilo, ljubi otroci, da ste se skrili tako daleč?«, je vprašal Tonček.

Vsi so bili presenečeni. Tonček govori?

Tinka se je opogumila. Povedala je, da ne želi k očetu in da je vesela, da ima prijatelja, ki ji stojita ob strani.

Tonček jo je pozorno poslušal. Prijateljstvo je zelo pomembno, čuvati ga moraš kot največji zaklad. Potrebno pa ga je negovati, drugače uveni kot roža, ki se je ne zaliva. On je naredil napako in počasi izgubil stik z vsemi prijatelji. Najprej se je nehal pogovarjati s prijatelji, nato z znanci, kasneje še s sosedi. Kar naenkrat je bil sam, sam z drevesi.

Tonček je otrokom predlagal, da se skupaj vrnejo v dolino. Čeprav na videz oklevajoče, so se z veseljem odpravili proti domu. O posledicah svoje nepremišljenosti  in skrbi staršev in babice niso prav nič razmišljali. Želeli so si le domov v tople postelje.