KOLESAR TIM

Timi je bil droben devetletni fantič, ki ni rad hodil v šolo. Pa ne zaradi učenja in učiteljev, ampak zaradi svojih sošolcev. Ti so se smejali njegovim prekratkim hlačam in rdečemu puloverju, ki ga je nosil prav vsak dan. Pulover je bil res že malo raztrgan na vseh koncih, a še vedno je dišal po mami.

Timi se je rad spominjal svoje mame. Klical jo je Maa in očka se je ob tem vedno smejal. Sedaj se očka ne smeje več. Ko pride iz službe, samo sedi in zre predse. Tima nikoli ne vpraša, kako je v šoli, s kom se igra in kako kaj domača naloga. To je vedno zanimalo mamo.

V šoli mu prav tako ni lepo. Sosedov Miha je glavni v razredu. Njegov očka ima velik avto in z njim vsako jutro pripelje Miha v šolo. Tim pa se pripelje s svojim kolesom. Kolo je dobil od svojega bratranca in res ni nov, je pa čisto njegov. Miha se mu zaradi kolesa ves čas posmehuje. Nagaja mu in če se le da, ga brca in cuka za lase. Miha ima najnovejše kolo v vasi, sveti se in pravi, da mu je oče kupil najdražje kolo na svetu.

Kadar je Tim žalosten, se s kolesom povzpne na bližnji hrib. Takrat ni več mali in drobni fant, ampak je pravi veliki kolesar. Na glavo si povezne svojo rdečo čelado in premaguje samega sebe. Hitro vrti pedala in se v mislih odpelje daleč proč. Že nekaj dni je odločen, da se bo udeležil šolskega kolesarskega tekmovanja, ki ga bodo priredili ob njihovi šoli. Kako naj prepriča očeta, da mu bo podpisal dovoljenje za tekmo, pa še ne ve.

Dan pred tekmo. Pokali so razstavljeni v šolski avli. Miha se hvali sošolcem, da mu je oče že pripravil polico za zlat pokal, ki ga bo odnesel domov.

Zlat pokal je največji in najlepši in Timu se šolska avla še nikoli ni zdela tako lepa.
Na kolesarsko tekmovanje so se prijavili vsi kolesarji iz vseh osnovnih šol, zato bo tekma res napeta. Tim je s tresočo roko dal list očetu, da ga podpiše. Oče je, kot vedno, le odsotno preletel napisano in podpisal. Brez vprašanja. Timu se je odvalil kamen od srca.

Dan tekmovanja. Tim ostane zjutraj zelo zgodaj, si pripravi hrano športnikov – makarone. Obleče svoje stare kolesarske hlače, rdeč pulover pa zamenja rdeča kolesarska majica.  Umije si zobe, si povezne čelado, se usede na kolo in …. odhiti na šolsko dvorišče.

Tam je že Miha in ostali sošolci. Miha pomiga z glavo proti Timu in vsi se glasno zasmejejo. To Tima danes sploh ne moti. Ve namreč, da bo čez nekaj minut tekma, na katero komaj čaka. Učitelj mu prinese številko, ki si jo namesti na kolo. Kolo se danes še posebej sveti, številka 133 pa mu pove, da bo tekmoval iz čisto zadnje vrste. Pogleda proti Mihu. Miha bahavo kaže številko 1. Začel bo iz prve vrste.

Začetek. Eden od sodnikov začne na start klicati prijavljene. Proga je napeljana v hrib, ki je Timu tako poznan. Tim se pripravi in ob pisku sodnikove piščalke odbrzi po progi. Že takoj začne prehitevati sotekmovalce in kmalu pride pod hrib. Sedaj kolesari za petimi fanti, med katerimi je tudi Miha. Začne se vzpon, vožnja po gozdu in koreninah. Kmalu ostane na progi sam, vsi ostali so daleč za njim. Pride na vrh, se odpelje mimo velikanskega hrasta in po poti navzdol. Pride na ravnino in zasliši pssss. Povozil je trn in spustila mu je guma. Tima je groza. Vsega je konec. Mimo se pripelje Miha in se smeje. Smeje se tako na glas, da Tima zaboli prav vse telo. Takrat pa zasliši poznan glas.

Tim, teci! Ozre se in vidi očeta. Oče na tekmi! Tim pograbi kolo in s kolesom ob strani teče tako hitro kot zmore. Prehiti Miho in Miha jezno zapelje v Timovo kolo. Tim in kolo padeta po tleh. Ne boš me prehitel, jezno zabrusi Miha. Samo jaz sem lahko prvi. Odpelje se naprej, a Tim se pobere in prvi prečka ciljno črto. Pogleda proti Mihu in ta mu pokaže jezik. Takrat pa k Mihu pristopi sodnik in ga okrega. Zaradi nešportnega vedenja je izločen iz tekme.

Tim postane junak. Ne samo zato, ker je zmagal na tekmi, ampak tudi zato, ker se je pokazal kot pravi športnik. Kljub počeni gumi je tekel do cilja in postal zmagovalec. Mihu pa ni zameril. Videl je, kako ga je Mihov oče zlasal, ker ni zmagal. Prav zasmili se mu je. Rajši ima staro kolo in prijaznega očeta, je ugotovil.

Vesel je bil pokala in vseh pohval, ki jih je prejel. Najbolj pa je bil vesel očeta, ki ga je čakal ob stopničkah in vsem ponosno razlagal, da je zmagal njegov sin.

Tim je prišel do njega, oče ga je objel in se razjokal. Odšla sta na sladoled in še dolge ure potem kovala načrte za skupne kolesarske izlete.