ANJA

Mala, drobna deklica s kratko postriženimi lasmi. Njen obraz je brezizrazen, le rjave oči sevajo bolečino. Od daleč je iz klopce pred blokom opazovala gručo otrok, ki so se podili po igrišču. Že nekaj časa nima energije, da bi se jim pridružila. Lačna je. Njena mama gre enkrat tedensko po liter mleka v trgovino in zvečer po cenejši kruh v pekarno. Hrano zaklene v omaro, saj je Anja pred časom prišla iz šole in pojedla dva kosa kruha. Vedela je, da bi si lahko odrezala le en majhen košček, ampak bila je tako zelo lačna.
Anja je brez očeta. Oče se je pred enim letom ponesrečil z avtomobilom. Zaletel se je v drevo. Pred tem je napisal poslovilno pismo. Izgubil je službo in tega ni povedal nikomur. Vsak dan je hodil od doma in iskal novo zaposlitev ter počasi porabil vse prihranke, ki sta jih imela z mamo. Službe ni bilo in oče se je zlomil. Bil je prepričan, da bo njegova smrt rešila mamo in Anjo pred revščino. Vendar pa so mami na zavarovalnici povedali, da ji zavarovalnine za smrt moža ne izplačajo, saj je naredil samomor.
Od smrti očeta mama ni več ista. Veliko noči prejoče, dneve pa preživi v službi, čeprav iz meseca v mesec ne ve, ali bo dobila plačo. Pogreša moža in zaradi skrbi pozablja, da tudi Anja pogreša svojega očka. Anjo skrbi, da se bo tudi mama odločila, da ne zmore več. Zato se trudi biti pridna v šoli, a je težko, če si ves čas lačen. Doma pridno pospravlja in velikokrat nabere travniške rože, da bi razveselile mamo, ko pride iz službe. Včasih ji res narišejo droben nasmeh na usta, največkrat pa se mama jezi, ker rože porabljajo vodo. Denarja za plačilo pa ni.
Zadnje čase Anja v šoli večkrat zaspi. Učiteljica je kar nekajkrat klicala mamo, da mora Anja prej v posteljo, vendar se Anja ponoči ves čas zbuja. Večkrat ponoči vstane iz postelje in gre pogledat mamo, ali še diha. Odkar je umrl oče, jo preganja misel, da bo ostala čisto, čisto sama.
Jutri ima Anja rojstni dan. Za rojstni dan si želi kosilo zase in mamico. Nič posebnega, le en topel obrok. Če pa bi lahko pojedli še košček torte, bi to bil najlepši dan po nekaj mesecih. A mama nima denarja. Z večino skromne plače in pokojnine, ki pripada Anji, mama poravna mesečni obrok kredita za stanovanje ter plača račune, za vse ostalo pa zmanjka denarja. Oh, da bi vsaj en dan bil drugačen.
Preden se je Anja usedla na klop, je na bližnjem travniku nabrala rože. Odtrgala je vejico grma z drobnimi rdečimi bunkicami. Zleknjena na klopi jih je počasi zobala. Kar naenkrat pa ji je drobno telo oblila slabost in vročina, boleti jo je začel trebuh. Hotela je vstati s klopi, pa je noge niso več držale. Z mislimi je odplavala  v čas, ko je bilo vse lepo. Očka se je vrnil domov in prinesel  s seboj veliko skledo jagod. Skupaj sta stepla smetano ter oprala jagode. Te sta potem zložila v steklene posodice, jim dodala kepico sladoleda in smetano. Vse skupaj sta okrasila z čokoladnimi mrvicami. Skupaj z mamo so se posedli za mizo in vsak od njih je povedal, kako je preživel dan. Prijeli so se za roke in očka ji je obljubil, da bo poskrbel zanjo. Čutila je očkovo toplino ob sebi, v daljavi pa so odmevale sirene rešilca. Bile so vse bliže in bliže ter motile srečo, ki jo je ponovno občutila.